Ustavno sodišče danes¹ obravnava pobudo za oceno ustavnosti odloka², ki nam med drugim prepoveduje gibanje zunaj občine stalnega ali začasnega prebivališča. Ustava v zvezi s svobodo gibanja določa³:

Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.

V odloku pa piše, da se med drugim

prepoveduje gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča.

Kot določa ustava se sme pravica do prostega gibanja omejiti z zakonom, med drugim tudi zato, če je potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Odlok seveda ni zakon in že zato omejitev določena z odlokom pač ni skladna z zahtevami ustave. Osebna svoboda, ki vključuje pravico do svobodnega gibanja, je ustavna pravica. Sicer ni absolutna, saj na primer ne smemo nepovabljeni v tuja stanovanja, lahko nas obsodijo na zapor, nas zaprejo in ne moremo domov, čez cesto moramo na prehodu za pešce in podobno. Vendar pa je omejevanje ustavnih pravic načeloma dovoljeno samo z zakoni. To se zdi logično, saj nas bi sicer lahko na primer vlada razlaščala, dodatno obdavčevala in na primer zapirala s svojimi odloki. Še posebej se to zdi logično, če gre za pravico par exellence, kot je pravica do osebne svobode.

Vlada se sklicuje na določila Zakona o nalezljivih boleznih, ki sedaj⁴ določa, da sme vlada omejiti gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih. Zakonska podlaga torej obstaja, vendar pa ustava zahteva, da se lahko pravico do svobode gibanja omeji samo z zakonom in ne tudi s podzakonskimi akti, ki so bili sprejeti na podlagi zakonov.

Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti zakonov pogosto uporablja t.i. test sorazmernosti posega v določene pravice, ki je namenjeno omejevanju prekomernih posegov države v pravice posameznika. Test sorazmernosti je sestavljen iz treh vprašanj:

• ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja,
• nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja,
• ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh prirejenih pravic.

Omejitev gibanja na občine se z vidika testa sorazmernosti zdi povsem ponesrečena. V Ljubljani živi 292.988⁵, v Občini Osilnica⁶ pa 369 ljudi, nekatere občine imajo dva in pol kvadratna kilometra, nekatere pa nekaj tisoč. Nekatere imajo stotine okuženih, nekatere pa nobenega. Občine so torej tako zelo različne, da ukrep ni primeren. Če že bi bila omejitev morda bolj smotrna, na upravne enote ali druge oblike teritorialne razdelitve Slovenije.

In končno odlok določa med drugim še, da smejo župni s sklepom med drugim prepovedati dostop na določene javne kraje in površine v občini. Takšno določilo nima podlage v nobenem zakonu in še manj v ustavi in skratka sploh ne dvomim, da je neustaven.

Ustavno sodišče praviloma rabi nekaj dni po seji, da odločitev vroči in objavi. Naša prognoza skratka je, da bo ocenilo odlok nezakonit in neustaven.